Razvoj v letih od 1941 do 1995
1941–1945 · Začetki šolanja od 1941 do 1945
Neposredno po okupaciji Gorenjske leta 1941 so Nemci začeli preurejati tekstilno tovarno Jugočeška v vojno tovarno za izdelovanje nekaterih sestavnih delov za letalsko industrijo. Tovarna je dobila ime Luftfahrgeratewerke Krainburg (kratica LGW). Ustrezno kvalificiranih delavcev je bilo v tovarni malo. Zaposlili so nekaj delavcev z Gorenjske, nekaj so jih pripeljali od drugod, večino pa so na hitro priučili za delo na strojih in v montaži. Vodilni in vodstveni delavci so bili praviloma Nemci. Le-ti so kmalu spoznali, da bodo ustrezne delavce pridobili le, če jih bodo izobraževali neposredno v tovarni. Za vzor jim je bilo šolanje kvalificiranih delavcev v tovarnah nemške letalske industrije. Tako je že oktobra leta 1941 sprejela šola, imenovana »Berufsschule für Metall industriegewerbe«, prvo skupino vajencev kovinarskih poklicev orodjar, finomehanik, strugar, rezkalec in revolverski strugar. Marca 1942 je bila sprejeta naslednja skupina. Sledili so vpisi septembra 1942, marca in septembra leta 1943 in marca ter septembra 1944. leta.
Pri šolanju so poudarjali praktični del, kjer so zahtevali natančno in dosledno delo. Pet dni v tednu so se vajenci izpopolnjevali praktično, en dan pa so imeli strokovno in splošno teorijo. Veliko pozornost so Nemci posvečali vzgoji, včasih so kar pretiravali z zahtevami po urejenosti, čistoči, natančnosti, spoštovanju, redoljubnosti. Žal so med splošno teorijo uvedli tudi vzgojo o velikem Reichu.

Marca 1945. leta se je zaradi približevanja kapitulacije Nemčije šolanje v LGW prekinilo in vajenci niso vedeli, kako se bo njihovo šolanje nadaljevalo. Tako so med okupacijo zaključile šolanje le skupine, vpisane v šolo 1941. in 1942. leta.

1945–1961 · Šolanje od 1945. do 1961. leta
Ob umiku so Nemci nameravali tovarno porušiti. Nekaterim tam zaposlenim delavcem, zlasti pa Janezu Hrovatinu, dipl. inž., je z znanjem in pogumom uspelo prepričati umikajoče se Nemce, da so tovarno zapustili nepoškodovano, torej z vsem inventarjem, stroji, inštalacijami ter materialom. Ta neprecenljiva materialna vrednost, sicer zapuščina okupacije, je bila podlaga za kasnejši razvoj strojništva in elektrotehnike v Kranju. Do zdaj še nihče ni ovrednotil naključja, da so Nemci tekstilno tovarno preuredili v tovarno letalskih delov, ki je ostala nepoškodovana tudi ob umiku nemške vojske in je postala temelj za razvoj strojne tovarne za izdelovanje različnega orodja, kasnejše Iskre.
Z osvoboditvijo leta 1945 je tovarno zasedla I. tankovska brigada JLA. Kmalu pa je JLA nekaj obratov tovarne odstopila Ministrstvu za industrijo Slovenije. To je ustanovilo iz njih Strojno tovarno Kranj. Prvotno so v njej izdelovali različno orodje. Novo vodstvo tovarne je že septembra 1945. leta poslalo vajencem, ki so marca prekinili uk, vabilo za nadaljevanje šolanja. Vabilu se je večina vajencev odzvala, priključili pa so se jim tudi mnogi drugi, ki se iz različnih vzrokov niso mogli izšolati med okupacijo. Šolanje se je torej nadaljevalo v šoli, imenovani Industrijska šola Kranj. Izobraževanje je potekalo po skrčenem nemškem programu. Splošno teorijo so prilagodili zahtevam in vsebinam nove države.

Leta 1946 sta se iz prvotne Industrijske šole oblikovali Višja industrijska šola, ki je izobraževala tehnike, in Nižja industrijska šola, ki je nadaljevala izobraževanje vajencev za kovinarske poklice.
Višja industrijska šola je izšolala le tri vpisane generacije. Po ukinitvi Višje industrijske šole se je tudi Nižja industrijska šola preimenovala v Industrijsko šolo Iskra Kranj. Leta 1947 je JLA v celoti zapustila tovarno in jo predala civilnim oblastem. Šolanje učencev obeh šol je potekalo vse do leta 1951 v starih prostorih (delavnicah in učilnicah) v sami tovarni. Odhod JLA iz tovarne je omogočil hitro širjenje proizvodnega programa. Izdelovati so pričeli stenske ure, kinoprojektorje, vrtalnike, stikalno tehniko, elektromotorje, števce … Nova proizvodnja je prinesla tudi nove zahteve po izobraževanju. Tako poleg izobraževanja za kovinarske poklice že leta 1947 začnejo izobraževati tudi za poklice v elektrotehnični stroki. Potrebe po kadrih so bile v tovarni tolikšne, da se je vodstvo tovarne odločilo poleg obstoječe Industrijske šole ustanoviti še Šolo učencev v gospodarstvu s periodičnim programom izobraževanja. Šola je delovala le nekaj let. Dopolnila je pomanjkanje kvalificiranih kadrov za potrebe tovarne. Leta 1951 se je Industrijski šoli Iskra priključil še zadnji letnik (26 vajencev) ukinjajoče puškarske šole Kranj.
Hitro uvajanje novih izdelkov v proizvodnjo je zahtevalo tudi nove prostore. Da bi spraznili prostore šole v tovarni in jih namenili proizvodnji, so leta 1950 začeli graditi novo šolo na severnem delu tovarniškega kompleksa za 300 učencev. Okoli deset let je nato šolanje potekalo dokaj umirjeno v zadovoljstvo tovarne in družbe.
1961–1981 · Obdobje od 1961 do 1981
Zaradi velikih potreb po izobraževanju delavcev so leta 1961 v tovarni Iskra ustanovili Zavod za izobraževanje kadrov za potrebe Iskre Kranj. Ustanovljen je bil kot samostojni zavod z odločbo delavskega sveta tovarne Iskra dne 24. 2. 1961 in vpisan v register finančno samostojnih zavodov OBLO Kranj z odločbo ZA-48/1-61. Sestavljen je bil iz oddelka za redni in izredni študij na visokih in srednjih šolah, iz oddelka Industrijske kovinarske šole ter redne in izredne šole za strokovno izobraževanje industrijskih delavcev in še iz oddelka za ostalo dopolnilno izobraževanje in izobraževanje za delovno mesto.
Po sklepu delavskega sveta Iskra Kranj 16. 3. 1962 se je zavod preimenoval v Šolski center Iskra Kranj. S sklepom delavskega sveta podjetja Iskra pa se je 26. 7. 1963 spet preimenoval, in to v Šolski center podjetja Iskra Kranj kot njegovim ustanoviteljem. Tega leta so izvedli tudi pravni prenos Tehniške srednje šole Kranj v Šolski center Iskra.
Šolski center podjetja Iskra Kranj je bil vpisan v register finančno samostojnih zavodov pri OBS Kranj 22. 10. 1963 pod številko 022-43/63-2. Njegove naloge so bile opravljanje strokovnega izobraževanja delavcev (dopolnilno izobraževanje) in priučevanje na delovno mesto, pridobivanje izobrazbe na poklicni in tehniški šoli, in organiziranje vzgojnoizobraževalne dejavnosti visokošolskih zavodov za potrebe podjetja.

Poklicna šola je v šolskem letu 1963/64 izobraževala 301 učenca za poklice orodjar, finomehanik, strojni ključavničar, strugar, rezkalec, telefonski mehanik in elektromehanik. Tehniška šola je izobraževala 173 elektrotehnikov šibkega in jakega toka ter strojne tehnike. Skupaj je torej v tem šolskem letu obe šoli obiskovalo 474 učencev.
Šola je na področju elektrotehnike v letih 1963 do 1967 izobraževala tudi po en oddelek učencev iz azijskih in afriških držav. Za potrebe tovarn Iskra ljubljanskega območja je od leta 1965 do 1972 delovala v Ljubljani dislocirana enota poklicne šole.
Število učencev poklicne in tehniške šole se je v sedemdesetih letih gibalo med 600 in 700. Prostorske razmere za normalno šolanje so postale nevzdržne. Razmišljanje o gradnji nove šole je tako narekovala prostorska stiska in dejstvo, da v obstoječih razmerah razvoj izobraževanja ni bil več mogoč. Posebno aktivni za pridobitev novih prostorov smo bili v letih 1966 do 1968 in 1974 do 1976. Začetek gradnje se je iz finančnih razlogov umikal v kasnejša leta.

Mladi so se v tem obdobju vključevali tudi v interesne dejavnosti šole, kjer so se pod vodstvom mentorjev širše kulturno, strokovno in športno udejstvovali. Posebno aktiven je bil novinarski krožek, ki je izdajal šolsko glasilo Plus-minus. V šolskem letu 1980/81 je glasilo prejelo prvo nagrado v Republiki Sloveniji za vsestransko in kritično pisanje.
V tem desetletju pa se je zgodila tragična nesreča, ki bo za vedno ostala v našem spominu. Snežni plaz na Zelenici je 11. januarja 1977 pod seboj pokopal štiri dijake in dva učitelja, ki so se tistega usodnega dne vračali iz šole v naravi. Pod plazom so umrli dijaki Dušan Bešter, Matjaž Kekec, Roman Kosec in Emil Novak ter učitelja Ivan Stružnik in Jože Povše.
1981–1991 · Obdobje od 1981 do 1991
Novo obdobje srednjega šolstva v Sloveniji pomeni začetek usmerjenega izobraževanja v šolskem letu 1981/82. Njegov sestavni del je bila skupna vzgojnoizobrazbena osnova v 1. in 2. letu srednjega izobraževanja. V šolskem letu je bilo 35 tednov namenjenih pouku, 5 tednov pa drugim oblikam vzgojnoizobraževalnih dejavnosti (proizvodna in delovna praksa, kulturne dejavnosti, naravoslovne dejavnosti ter telesnovzgojne in obrambne dejavnosti). Že vpisani učenci so nadaljevali šolanje po starih programih. Na novo vpisani učenci so začeli šolanje po novih programih.
Na štiriletni tehniški šoli smo v smeri elektrotehnik izobraževali za poklica elektrotehnik elektronik in elektrotehnik energetik, v smeri strojni tehnik pa za poklic strojni tehnik. Na triletni poklicni šoli smo v smeri elektrikar izobraževali učence za poklice elektrikar elektronik, elektrikar energetik in elektrikar motornih vozil. Strojni oddelki so v smeri oblikovalec kovin izobraževali za poklice strugar, frezalec, brusilec in orodjar, v smeri finomehanik za poklica finomehanik in urar, v smeri strojni mehanik pa za poklic strojni mehanik. Na dvoletni poklicni šoli pa smo v smeri pridobivanje, predelava in obdelava kovin učence izobraževali za poklic obdelovalec kovin.
V 1. letnik usmerjenega izobraževanja sta se vpisala 402 učenca. Po starih programih se je na tehniški šoli izobraževalo 308 učencev, na poklicni šoli pa 231 učencev, skupaj torej 941 učencev.
Učitelji so se aktivno vključevali v prenovo izobraževalnih programov in predmetnikov. Za pouk fizike, kemije in biologije so bile adaptirane in na novo opremljene učilnice s kabineti.
Potrebe gospodarstva po poklicih v elektrotehniki in strojništvu so še naraščale. Tako smo v šolskem letu 1983/84 izobraževali v oddelkih mladine in odraslih že nad 1300 učencev. Pouk je potekal v dveh izmenah in v popoldanskem času tudi v najetih prostorih Gimnazije v Kranju. Telesno vzgojo so imeli učenci v telovadnici Športnega društva Sava v Stražišču in v Gimnaziji Kranj. Prostorska stiska se je kazala tudi pri praktičnem pouku. Prostori in oprema delavnic niso več ustrezali varnostnim predpisom za izvajanje izobraževanja. Na neustreznost prostorov in zaostanek v učni tehnologiji so opozarjali tudi svetovalci Zavoda za šolstvo. Prostorsko problematiko šole so obravnavali upravni in strokovni organi šole, podjetja Iskra in občine. Skupna podpora vseh je pripomogla k uspešnemu zaključku priprav na gradnjo nove šole. Tako so bili v letih 1980 in 1981 pripravljeni plani investicij, idejni projekti in program prostorov, v letu 1982 pa izdelan glavni načrt za novo šolo na Zlatem polju.

Šolo smo pričeli graditi 8. decembra 1983 in jo zaključili v avgustu 1985. Šolsko leto 1985/86 smo pričeli v novi šoli, kjer je prostora za 1400 učencev v eni izmeni in pol.
Iskra Kibernetika je prevzela vlogo investitorja nadomestne gradnje. Finančna sredstva so v celoti prispevale kranjske tovarne v skupni vrednosti 657.601.000 dinarjev. V novi šoli smo pridobili 32 specializiranih učilnic za teoretični pouk in 15 delavnic za praktični pouk ter večnamenski prostor, predavalnico, knjižnico s čitalnico, kuhinjo ter upravne in druge spremljajoče prostore v skupni izmeri 8.044 m². Žal sredstev za izgradnjo telovadnice pri šoli ni bilo. Opredeljena je bila kot druga faza izgradnje šole.
V letih po vselitvi v nove prostore je postajala šola vse bolj moderno opremljen izobraževalni center s sodobno učno tehnologijo, ki je med drugim tudi plod sodelovanja z Iskrinimi, predvsem kranjskimi tovarnami. Posodobitev učnih procesov se je pokazala s specializiranimi učilnicami elektronike, telekomunikacij in elektroenergetike, ki omogočajo eksperimentiranje in vaje učencev ter demonstracijske prikaze učiteljev. Učenci so začeli uporabljati sodobno merilno opremo. Za pouk strojništva smo tehnološko učilnico opremili z računalniško vodenimi obdelovalnimi stroji, učilnico za krmilje in regulacije pa z didaktičnimi elektropnevmatičnimi kompleti. Z računalniki smo opremili računalniško učilnico. V knjižnici smo uvedli poslovanje z računalnikom, kar je pomenilo oranje ledine pri posodabljanju srednješolskih knjižnic.

1991–1995 · Obdobje od 1991 do 1995
Šolsko leto 1991/92 pomeni konec usmerjenega izobraževanja. Tehniške in poklicne šole so se spet ločile. Šola je z odločbo Ministrstva za šolstvo in šport z dne 9. aprila 1992 postala javni zavod z imenom Srednja elektro in strojna šola Kranj. V tem šolskem letu smo izobraževali 1162 učencev.
Od leta 1991/92 izvajamo programe elektrotehnike in strojništva in izobražujemo na tehniški šoli za poklice elektrotehnik elektronik, elektrotehnik energetik in strojni tehnik. Na poklicni šoli pa izobražujemo za poklice elektrikar elektronik, elektrikar energetik, oblikovalec kovin (orodjar, strugar, frezalec, brusilec), finomehanik, strojni mehanik in obdelovalec kovin.
Za poklic računalniški tehnik je šola začela izobraževati učence v šolskem letu 1994/95.

Pouk poteka po novih predmetnikih in prenovljenih učnih načrtih, ki jih je sprejel Strokovni svet Republike Slovenije za vzgojo in izobraževanje 23. maja 1991. Novi programi omogočajo zaključek izobraževanja z maturo ali zaključnim izpitom. Priprava na maturo poteka v tretjem in četrtem letniku, opravljena matura pa omogoča vpis na eno izmed fakultet. Večina naših učencev se po končanem šolanju odloča za študij elektrotehnike in strojništva. Zaključni izpit omogoča šolanje na višjih in visokih šolah ter vključitev v delo.
Pouk poteka v ustrezno opremljenih splošnih in strokovnih učilnicah ter delavnicah. Prizadevamo si, da bi bil pri večini predmetov pouk tudi računalniško podprt.
Naši učitelji in drugi delavci se vključujejo v prenovo programov za splošne in strokovne predmete, aktivno so vključeni v pripravo učencev na maturo, pišejo učbenike in pripravljajo računalniško podprte pedagoške projekte za slovenski jezik, osnove elektrotehnike in računalništvo. Šola je bila izbrana tudi za osrednjo srednjo šolo za izdelavo elektronskih prosojnic.
Uspešno pedagoško in organizacijsko delo šole kažejo tudi rezultati prve mature v juniju 1995, kjer so vsi prijavljeni učenci maturo opravili.

Šola je v letu 1993 prejela modri znak kvalitete za sodobno izobraževanje strokovnih kadrov in raziskovalno delo učencev. Znak kvalitete podeljuje proizvodom in storitvam slovenskega porekla Združenje SQ Kranj skladno z opredelitvami Ministrstva za znanost in tehnologijo.
Posebno pohvalo zasluži raziskovalna dejavnost učencev, ki smo jo začeli uvajati leta 1988. Raziskovalne naloge predstavljajo učenci na tekmovanjih in sejmih. Z njimi dosegajo najvišja priznanja in nagrade na regijski in republiški predstavitvi. Svoje dosežke so predstavili tudi na mednarodnem sejmu inovacij v Nürnbergu. Pridobljeno znanje kažejo učenci tudi z doseganjem najvišjih mest na tekmovanjih za Cankarjevo priznanje, v naravoslovju, na strokovnem področju in praktičnem pouku.

Svoje interese učenci uveljavljajo tudi v krožkih. Na šoli delujejo elektrotehniški, računalniški, radioamaterski, novinarski, angleški, nemški krožek, šolski radio ter tečaji prve pomoči in cestnoprometnih predpisov.
Po petdesetih letih obstoja šole smo v letu 1995 začeli tudi z gradnjo športne dvorane ob šoli. Tako bo pouk športne vzgoje bodočih generacij učencev potekal v ustreznih prostorih.
